Pedagoško delovanje pantomimika Andresa Valdesa se je začelo že takoj po prihodu v Ljubljano. Od 1964 - 1973 je poučeval pantomimo in mimo na ljubljanski AGRFTV, istočasno pa je leta 1965 na Baletni šoli v Ljubljani vodil seminar pantomime in mima.

Ker je njegova želja približati pantomimo čim širšemu krogu gledalcev postajala vedno močnejša, je postopno začel ustvarjati pogoje za nastanek prve šole za pantomimo v tedanji Jugoslaviji.

Od 1979 - 1986 je širom Slovenije in v Italiji vodil vrsto uspešnih seminarjev pantomime in mima. To je tudi obdobje, ko pantomima v Sloveniji ni bila več “umetnost enega”, saj je od 1982 dalje z njim začela nastopati njegova učenka in asistentka Jana Kovač.

Leta 1987 pa se je Andresu Valdesu, mojstru pantomime in uspešnemu pedagogu uresničila dolgoletna želja. V Ljubljani je odprl studio namenjen pantomimskemu šolanju in ustvarjanju, ki nosi njegovo ime. V tej šoli pantomime po svoji lastni metodologiji sistematično in načrtno nadaljuje tehniko Etienna Decrouxa.
Na temeljih 24-letne tradicije, ki jo ima pantomima na Slovenskem, zahvaljujoč vztrajnosti in predanemu delu Andresa Valdesa, so nastali pogoji za rojstvo prvega pantomimskega gledališča v tedanji Jugoslaviji. .

Poleg rednega šolanja v tem studiu in lastnega, solističnega delovanja, je Valdés v tistem času realiziral tudi umetniško ustvarjalno delo v posebni skupini njegovih učencev, ki so se javnosti prvič uspešno predstavili 23. nov. 1988 v Ljubljani, s celovečerno predstavo “Tišina, smejemo se! “